Včasih me kdo vpraša, kako sploh začneš ustvarjati blagovno znamko. In resnica je, da ne začneš pri logotipu, ne pri embalaži in ne pri barvah. Začneš pri tišini.
Pri tistem tihom notranjem glasu, ki ga velikokrat prezremo, ker je premehak, prepočasen in premalo “poslovno zveneč”. Ampak ravno ta glas je bil pri meni vedno edini kompas, na katerega sem se lahko zanesla. Ustvarjanje blagovne znamke ni proces odločitev. Je proces poslušanja.
Ustvarjanje znamke se začne, ko si dovolimo reči: “Ne vem.”
Ko sem začela oblikovati prve izdelke, nisem imela v glavi nobene velike poslovne strategije. Imela sem občutek. Nežen, krhek, skoraj neoprijemljiv. Samo “nekaj” v meni je vedelo, da mora obstajati drugačen izdelek, drugačen način dela, drugačen pristop. Notranji kompas se nikoli ne oglasi glasno. Vedno šepeta. In to je bil zame vedno največji izziv… slišati šepet v svetu, ki kriči!
Znamka ni produkt. Je prostor, kjer se vračaš k sebi.
Velikokrat mislimo, da znamka nastane, ko izberemo ime. Ko ustvarimo logotip. Ko začnemo prodajati. Ampak meni se je znamka rodila prej. V trenutku, ko sem začela opazovati, kaj jaz iščem v izdelku, česa mi manjka, kaj bi želela, da obstaja, pa ne obstaja. In potem sem začela razmišljat o tem, da je znamka v resnici odgovor na naše lastne neizrečene potrebe.
Notranji kompas je tisti, ki določi “ne”, ne samo “da”
Če bi zgradila blagovno znamko samo na tem, kaj je trend, bi se verjetno že zdavnaj izgubila. KAr me je notranji kompas naučil, sta dve stvari:
- če odločitev ne prinese miru, ni prava
- če izdelek ne nastane iz občutka, je samo še en izdelek na polici
Včasih sem kakšno idejo držala mesece, preden sem si upala reči: “To ni to.” Ampak ravno te “ne” odločitve so zaščitile vse tisto, kar mi je sveto.
Na koncu spoznaš, da znamka ni tvoja. Je skupni dom.
Najlepši del ustvarjanja blagovne znamke je tisti trenutek, ko izdelek ali rešitev začne odgovarjati na vprašanje, ki ga nosiš v sebi že dolgo. Ne tisti praktični “kaj bi bilo dobro”, ampak tisti prvi, tišji občutek v telesu, ko začutiš, da si končno ustvarila nekaj, kar se ujema s tvojim ritmom, tvojimi vrednotami, tvojim notranjim svetom. To je trenutek, ko veš, da nisi ustvarjala za trg, nisi ustvarjala za trend, nisi ustvarjala, da bi bila drugačna. Ustvarjala si zato, ker si iskala odgovor. Nekaj, kar bi pomirilo kožo. Nekaj, kar bi dalo telesu občutek domačnosti. Nekaj, kar bi potrdilo, da se da delati drugače… mehkejše, počasneje, bolj resnično.
Veliko ljudi misli, da blagovno znamko ustvariš z idejami, strategijami in dolgimi excel tabelami. Resnica pa je, da te znamka vodi tja, kamor si se morda dolgo bala pogledati. Ko nekaj ustvarjaš iz notranjega kompasa, se srečaš tudi s sabo (z vsemi dvomi, ki si jih dolgo skrivala, z občutkom, da nisi dovolj pripravljena, s strahom, da bo tvoje “niše” preveč, hkrati pa s silno jasnostjo, ki pride točno v trenutkih, ko se ti zdi, da se vse podira).
Ustvarjanje iz tega prostora ni vedno udobno. Je pa pošteno, če si to dovoliš. Zdi se mi, da to poštenost ljudje začutijo ne glede na to, ali gre za milo, šampon, delavnico ali nekaj, kar se še sploh ni rodilo. Čutijo tvojo pot, tvojo esenco. Čutijo, da je nekaj v tem izdelku ali izkušnji nastalo drugače, bolj iz tebe kot iz trga.
In potem pride trenutek, ko tvoja znamka ni več samo tvoja. Ko se v njej začnejo zrcaliti zgodbe ljudi, ki jo uporabljajo. Ko dobiš prvo sporočilo, ki ni o “učinku”, ampak o občutku. Ko ti nekdo pove, da je ob tvojem izdelku ali tvojem ritualu začutil, da se končno vrača v svoje telo. Ko ti ženska, ki jo sploh ne poznaš, napiše, da se je ob tvojem pristopu naučila drugače gledati na sebe.
Takrat veš, da si nekaj naredila prav. Znamka, ki nastane iz notranjega kompasa, ni nikoli samo produkt ali storitev. Je skupni dom. Prostor, kjer se najdejo ljudje, ki iščejo podobno mehkobo, podobno resnico, podobno preprostost. Je nekaj, kar raste z njimi, ne nad njimi. Je nekaj, kar jih pospremi skozi spremembe, sezono življenja, trenutke negotovosti in trenutke jasnosti.
Tihi kompas, ki si ga poslušala sama, začne voditi še nekoga, ki ga še nikoli nisi srečala. Kot potovanje, ki se začne v tebi in se nadaljuje v ljudeh, ki tvoje delo nosijo naprej.
