Začetek delavnice. Ko začutim žensko energijo v prostoru, ki sva ga s Tino pripravili za delavnice, se v meni vedno zgodi nekaj posebnega. Težko razložim, kaj točno, ker ni občutek, ki bi ga znala ubesediti z eno besedo. Je mešanica odgovornosti, prisotnosti, hvaležnosti in tistega tihega zavedanja, da se je pravkar nekaj premaknilo. Ne v njej, ne v prostoru, ampak v meni sami. Vsaka delavnica me spremeni. Ne kot voditeljico, ampak kot žensko. Vsakič znova.
Ko gledam ženske, ki pridejo, vedno opazim njihov prvi stik s prostorom. Nekatere stopijo notri samozavestno, druge mehko, tretje previdno. Ampak vse nosijo nekaj. Nekaj, kar so prinesle s sabo iz tednov, iz odnosov, iz življenja, iz svojih notranjih svetov. Včasih je to napetost, včasih pričakovanje, včasih dvom, včasih čustvo, ki ga še niso imele časa poimenovati. In jaz to čutim. Ne kot breme, ampak kot povabilo. Povabilo, da jih vodim, in jim ponudim prostor, da se lahko začutijo. Da jih podprem, ne spremenim. Da jim dam prostor za tišino, ne da tišino zapolnim. Ko govorim o tem, da čutim delavnice, to ni misel. Je telesni odziv. Vsako žensko zaznam. Ne kot profil, ne kot zgodbo, ampak kot energijo. In ko se vse te energije srečajo v enem prostoru, se zgodi nekaj, kar mene vsakič znova presune – prostor začne dihati, kako bi rekla… nekako skupaj z nami. In to dihanje ni vedno enostavno. Včasih je težko, gosto, neizgovorjeno. Včasih je mehko, tekoče in polno topline. Ampak vedno je resnično.
Delavnice čutim tako, da včasih kar utihnem sredi govorjenja. Začutim kdaj je čas za nežnost in kdaj za jasnost. Kdaj spustiti temo naprej in kdaj jo ustaviti. To so stvari, ki jih ne moreš načrtovati. Ne moreš jih zapisati na to-do seznam, ker vsaka skupina prinese svojo zgodbo, svoj ritem, svojo dinamiko. Jaz sem tam samo kot nekakšen most. Med tem, kar ženska misli, da mora biti, in tem, kar v resnici je. Med tem, kar skriva, in tem, kar želi povedati. Med njenim glasom in njenim telesom. Včasih čutim, da delavnica nosi težo, ki se je ne more razbremeniti takoj. Takrat je moja naloga držati prostor, ne reševati. Dovoliti tišini, da odigra svojo vlogo. Ne izsiljevati čustev, ne potiskati procesa naprej. To so trenutki, ko najbolj slišim svoj notranji glas. Ko mi pove, da ni moja naloga, da vse zgladim. Da včasih največ naredim s tem, da ostanem prizemljena, prisotna in resnična. In ta iskrenost se prenaša. Ženske jo začutijo, še preden jo razumejo.
So dnevi, kadar delavnica prinese tisto mehko, skoraj sveto toplino. V prsih začutim kot da se nekaj razširi. Kot da smo vse skupaj vstopile v prostor, ki ni bil tam, preden smo se srečale. To so trenutki, ko ženska prvič pove nekaj, kar je nosila predolgo. Ko se ji zlomi glas in to ni šibkost, ampak začetek zdravljenja. Ko se nekdo nasmehne tako iskreno, da zmehča cel prostor. Ko se prvič zgodi povezanost, ki ni prisiljena, ampak naravna. Takrat se mi zdi, da čas postane nepomemben. Da smo vse tam, v istem dovolu, v istem izdihu, v istem trenutku resnice.
Teka nikoli ne poudarjam posebej ampak delavnice nikoli niso samo za tiste, ki pridejo. So tudi zame. Mogoče predvsem zame. Naučile so me poslušati na način, ki ga prej nisem poznala. Naučile so me, da se lahko dotaknem sveta nekoga drugega, ne da pozabim nase. Naučile so me postavljati meje, mehko, a jasno. Naučile so me zaupati svojim občutkom. Naučile so me prepoznati trenutke, ko moram spustiti kontrolo. Naučile so me biti vodja brez sile in biti mehka brez izgubljanja jasnosti. Najbolj neverjetno pa je to, da nikoli ne vem, kako bo videti naslednja delavnica. Lahko pripravim strukturo, lahko imam načrt, lahko si zamislim potek, ampak resnična vsebina se vedno rodi v trenutku. Iz žensk, ki pridejo. Iz njihovih vprašanj, njihovih tišin, njihovih teles. Iz stvari, ki jih ne moreš predvideti, ker so preveč pristne, preveč žive, preveč človeške. In ko se prepustim temu, se zgodi nekaj, kar vedno znova potrdi, da delavnica ni dogodek, ampak odnos. Živ odnos, ki ga soustvarjamo skupaj.
Ko me nekdo vpraša, kako jaz sama čutim delavnice, odgovor ni kratek. Ni preprost. Delavnice so moja pot. So moj način, kako vidim ženske. Kako jih slišim. Kako jih spoštujem. So prostor, kjer sebe vidim v najboljših in v najranljivejših verzijah. So prostor, kjer začutim, da sem tam, kjer moram biti. In vsakokrat, ko se vrata zaprejo in ženske odidejo, imam občutek, da smo se vse vrnile malo bolj nazaj k sebi.
Ko sebi dam prostor, svetloba zasveti,
v meni domuje mir, ki spati ne želi.
Hčere svetlobe, dihamo kot eno,
v krogu srca: varno in povezano.
