Čustvena realnost ustvarjalnega dela (ko nisi vedno “ok”)
Ustvarjalno delo je pogosto videti romantično od zunaj. Ljudje si predstavljajo, da se usedeš, najdeš navdih, nekaj lepega ustvariš in greš naprej. Mogoče kava, malo glasbe, lep ambient, nekaj barv, nekaj idej. Tisti, ki nas opazujejo od daleč, mislijo, da ustvarjanje prihaja iz lahkotnosti, iz navdiha, iz tiste energije “vedno imam ideje, vedno imam voljo”. Resnica pa je precej drugačna. Ustvarjalno delo je včasih brezbarvno, tiho, naporno. Polno dvomov, polno notranjih spopadov, polno trenutkov, ko je težko pojasniti, zakaj si utrujena, čeprav nisi zunaj videti utrujena. Včasih je težko priznati, da nisi “ok”, ker ustvarjanje od tebe pričakuje prisotnost, ki je včasih ne moreš dati.
Zame se ustvarjanje nikoli ni začelo zato, ker bi si želela biti ustvarjalka, ampak zato, ker nisem znala drugače živeti. Ko čutim stvari intenzivno, jih moram iz sebe dati naprej. Ko nekaj v meni kliče po izrazu, ga ne morem ignorirati. Ustvarjanje je moj način, da se pogovarjam s seboj in s svetom. Ampak prav ta občutljivost, ki ustvarjanje poganja, je ista občutljivost, ki me včasih izčrpa. Ko nisi ok, se ne moreš skriti za obrazom, rutino ali urnikom. Ustvarjalnost te razgali. Pripelje te točno tja, kjer si najšibkejša. In to je tisti del, o katerem redko govorimo.
Včasih so dnevi, ko se zdi, da se vse kar delaš podira. Ko ideje ne stečejo, čeprav bi morale. Ko imaš občutek, da si izgubila nit. Ko ti nekaj, kar si nekoč čutila tako jasno, naenkrat izgleda tuje. Včasih pridejo tudi tisti dnevi, ko se sprašuješ, zakaj sploh delaš to, kar delaš. Zakaj se izpostavljaš. Zakaj se trudiš dati nekaj v svet, če potem tvegaš, da ne bo sprejeto, razumljeno, občuteno. Ustvarjalnost se včasih zdi kot nevidno delo, ki ga ljudje opazijo šele takrat, ko jim končni rezultat nekaj da. Ampak proces med tem je pogosto dolg, tih in čustveno zahteven.
Najbolj boleče je to, da ustvarjalno delo zahteva iskrenost. Tisto pravo, neudobno iskrenost, ki se je ne da olepšati. Ko nisi ok, se to pozna. Pozna se v tonu, v energiji, v tem, kar zmoreš dati. Ustvarjanje ne razume mask. Ne razume “bom že”. Ne razume potlačitve. Če nisi ok, te ustavi. Vrže te nazaj v telo. Postavi te pred ogledalo. In ti reče: “Poglej se.” To je trenutek, ki ni nikoli lahek. Ampak je trenutek, ki ga potrebuješ.
Resnica je, da ustvarjalnost ne potrebuje popolnih dni, popolnih občutkov, popolne verzije sebe. Ustvarjalnost te včasih nagovori ravno takrat, ko se ti zdi, da nimaš nič. Ko si prazna. Ko si tiha. Ko potrebuješ več kot daješ. V tistih trenutkih nastanejo stvari, ki so najbolj resnične. Ne zato, ker bi bila močna, ampak zato, ker si bila iskrena. Ker si dovolila, da se ne pretvarjaš. Ker si priznala, da nisi ok. In to je del ustvarjalnega procesa, ki ga ne vidi nihče, a ga čuti vsak, ki tvoje delo resnično sprejme. Ustvarjalno delo te nauči ponižnosti. Nauči te, da nisi vedno v nadzoru. Da ne moreš vsiliti navdiha. Da ne moreš pospešiti stvari, ki se morajo zgoditi počasi. Nauči te, da sprejmeš svoje nepopolne dni. Da vidiš lepoto v razpokah. Da se ustaviš, ko telo reče “počasi”, tudi če glava kriči “naprej”. Ustvarjalno delo je odnos. In tako kot v vsakem odnosu, so dnevi, ko te nosi, in dnevi, ko te izziva.
Meni je dolgo časa bilo težko priznati, da včasih ne zmorem. Da imam dneve, ko dvomim vase. Ko sem utrujena. Ko me obide strah. Ko se sprašujem, ali je to, kar dajem v svet, sploh dovolj. Ampak ravno ti dnevi so me naučili največ. Naučili so me, da se ustvarjalnost nikoli ne rodi iz moči, ampak iz ranljivosti. Iz sposobnosti biti z resnico. Iz sposobnosti čutiti tudi takrat, ko bi raje ne. Iz tega, da si dovolimo biti človek. In ko sprejmeš tudi ta del sebe, ustvarjanje postane mehkejše. Postane bolj naravno. Postane prostor, kjer ni treba biti popolna, temveč prisotna. Ko sprejmeš, da nisi vedno ok, se odpre nekaj novega – iskrenost. Del tebe, ki ni obremenjen s tem, kakšna bi morala biti. Del tebe, ki ustvarja zato, ker čuti, ne zato, ker mora. In iz tega nastanejo stvari, ki se jih ljudje dotaknejo, ne da bi vedeli zakaj.
Na koncu je čustvena realnost ustvarjalnega dela ena sama resnica: nisi vedno ok, in to je v redu. Ustvarjanje te ne rabi popolne. Rabi te prisotno. Rabi te čutečo. Rabi te resnično. In mogoče je prav to tisto, kar tvoje delo naredi živo, globoko in človeško… da nastaja v resničnem življenju, kjer so dnevi svetli in dnevi težki, in kjer je oboje dovolj.
